Pol stoletja od zgodovinskega podviga slovenskih alpinistov

Alpinizem 5. Okt 202513:23 1 komentar
Legendarna odprava na Makalu leta 1975, foto: Slovenski planinski muzej

Oktobra mineva 50 let, odkar so Slovenci prvič stopili na več kot osem tisoč metrov visoki himalajski vrh. Zlati jubilej vzpona na Makalu je tudi najbolj primeren čas za obuditev spomina na dosežek, s katerim so Slovenci, takrat še kot del nekdanje Jugoslavije, stopili ob bok uveljavljenim himalajskim velesilam.

Slovenski alpinisti se na prvega osemtisočaka niso povzpeli po smeri prvopristopnikov ali po kakšni od že preplezanih smereh. V mogočni, 2500 metrov visoki južni steni, so preplezali novo, prednostno smer. Eno prvih v velikih stenah osemtisočakov v tistem času. Še danes spada tako imenovana Jugoslovanska smer, poimenovali so jo po državi, katere del so takrat bili, med največje dosežke v zgodovini alpinizma.

“Slovensko himalajsko plezanje je z Makalujem povezano bolj kot s katerim drugim osemtisočakom. V njegovi južni steni sta se izoblikovali prava usmeritev in vizija, ki sta 20 let pozneje, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, Slovenijo izpostavili kot vodilno himalajsko velesilo,” je pred jubilejem poudaril eden od udeležencev odprave, zdaj 73-letni Viki Grošelj.

Kot se spominja, je bil najmlajši član te šeste jugoslovanske himalajske odprave, ki je odšla na pot avgusta 1975. Vodja odprave je bil Aleš Kunaver. “Bili smo trdno odločeni, da dokončamo drzno zamisel in delo naše prve odprave na Makalu, ki je tri leta prej, po več kot dveh mesecih zahtevnega plezanja v težavnih vremenskih razmerah, morala odnehati potem, ko so že presegli čarobno višino osem tisoč metrov. Njihove izkušnje ter poznavanje pristopa do baze in večjega dela stene so nam bili v veliko pomoč. Vsako od navez, ki so delovale na gori, je vodil eden od veteranov iz odprave leta 1972,” se spominja Grošelj.

V steni so porabili več kot pet kilometrov pritrjenih vrvi, postavili pet višinskih taborov. “Meter in pol novega snega, ki nam ga je vihar natresel v bazi, na gori pa podrl nekaj taborov, nas ni spravil v obup, ampak le dodatno podžgal. Stane Belak in Marjan Manfreda sta 6. oktobra dosegla vrh. Manfreda, po spletu naključij (pokvaril se mu je ventil na aparaturi za kisik), celo brez uporabe dodatnega kisika, kar je bil do tedaj najvišji tako osvojeni vrh na svetu. Dva dni kasneje sta bila na vrhu Janko Ažman in Nejc Zaplotnik, 10. pa Ivč Kotnik in jaz. Janez Dovžan je vrh dosegel 11. oktobra,” je takratno dramatično dogajanje povzel Grošelj.

Sedem jih je stopilo na vrh Makaluja, kar pa je bila zasluga celotnega moštva, poudarja Grošelj.

Uspeh na gori je močno odmeval doma in v svetovni alpinistični javnosti, pomenil pa je tudi dokončni stik slovenskih alpinistov s svetovnim himalajskim vrhom. “Predsednik Tito nas je odlikoval z redom zaslug za narod – z zlato zvezdo, kot ekipa smo dobili Bloudkovo nagrado, najvišje priznanje Republike Slovenije na področju športa, in še kopico drugih priznanj,” je poudaril Grošelj.

Uspeh na Makaluju je sprožil pravi plaz vrhunskih slovenskih dosežkov v Himalaji. Kakšen potencial je bil s to uspešno odpravo takrat ustvarjen, je pokazala prihodnost. V naslednjih 20 letih je Slovencem kot devetemu narodu uspelo preplezati vseh 14 osemtisočakov. In prav pri vseh so bili zraven tudi “makalujevci”. Ne le kot člani odprav, ampak tudi kot pomembni akterji.

Člani odprave Makalu 75 so kot prvi Slovenci stopili na vrhove še desetih drugih osemtisočakov. Vsega skupaj pa so, poleg številnih drugih zahtevnih vzponov v najrazličnejših gorstvih sveta, opravili kar 23 vzponov na več kot osem tisoč metrov visoke vrhove.

Grošelj se je ob 50-letnici vzpona odločil, da ponovno obišče bazo pod Makalujem. “Z načrtovano potjo sem seznanil vseh 15 še živečih članov odprave. Večina tistih, ki so se odzvali, si je poti pod goro zelo želela, a jim zdravje tega več ne dopušča. Na pot smo od veteranov tako odšli le štirje. Stane Klemenc, Ivč Kotnik, Bojan Pollak in jaz. Pridružilo pa se nam je še 12 družinskih članov, prijateljev in znancev s prejšnjih skupnih obiskov Himalaje,” je poudaril.

Spomladi letos so odpotovali in po osmih dneh hoje dosegli bazni tabor pod Makalujem. “Spomini so silovito oživeli. Še posebej popoldne, ko se je začelo jasniti. Oblaki so se povsem razblinili in stena je zažarela v vsem sijaju zahajajočega sonca. Tako lepo je bil viden vsak najmanjši del naše smeri. Prav gotovo ena najlepših in najbolj elegantnih prvenstvenih smeri v velikih stenah Himalaje,” je poudaril.

Stena je prevzela vsakogar, ki jo je kdajkoli opazoval. Celo velikega Reinholda Messnerja, ki jo je, z močno avstrijsko odpravo, skušal preplezati leta 1974: “Nisem mogel preplezati južne stene Makaluja. Tako elegantna stena, tako čista linija. Izjemna smer. Idealen vzpon … Velik uspeh tovarištva in skupinskega dela, ki ga Slovenci niso samo idealizirali, ampak tudi udejanjili,” je takrat slovenskim alpinistom ob podvigu čestital sloviti Južni Tirolec.

Makalu so prvič preplezali leta 1955. V naslednjih 20 letih, do 1975, je vrh doseglo le 20 plezalcev. V povprečju le eden na leto. In med to prvo dvajseterico v zgodovini je kar sedem Slovencev.

Odpravo Makalu 1975 so sestavljali kot vodja Aleš Kunaver in člani Janko Ažman, Stane Belak – Šrauf, Zoran Bešlin, Danilo Cedilnik – Den, Janez Dovžan, Boris Erjavec, Viki Grošelj, Tomaž Jamnik – Mišo, Stane Klemenc, Ivč Kotnik, Janez Lončar – Šodr, Marjan Manfreda – Marjon, Bojan Pollak – Bojč, Milan Rebula, Roman Robas, Jože Rožič, Dušan Srečnik – Zobač, Nejc Zaplotnik, zdravnik Damijan Meško in snemalec Rado Riedl.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje

Pošlji komentar Preberi komentarje (1)